»Uredimo vrt poslednjega slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.« Tako je prostor poslednjega slovesa na Ljubljanskih Žalah, Vrt vseh svetih, opisal Jože Plečnik, ko se je v letu 1936 lotil naloge.

Vrt vseh svetih tako sestavlja monumentalni vhod oziroma Propileje, ki jim sledi niz mrliških vežic, kot osrednja stavba pa molilnica. Čisto na koncu je Plečnik umestil stavbo mizarskih delavnic, namenjeno izdelovanju krst. Fasadno strukturo zaznamuje uporaba opeke in vzorčasto oblikovanih savskih prodnikov, kar ji daje izjemno dinamiko in pestrost. V zgornjem nadstropju se nahajajo poslikave Slavka Pengova v kombinirani tehniki freske in sgraffita.

Mizarske delavnice sestavljata dva med seboj povezana objekta: osnovnemu objektu je dodana garaža in vezni člen, ki pa nista bila zasnovana v enakem slogu temveč zgolj kot utilitarna, manj vredna objekta. V prenovi je bila predvidena preureditev mizarskih delavnic v upravne in prostore Javnega podjetja Žale v osnovnem objektu ter v predstavitveni prostor za obiskovalce v garažnem delu.

S prenovo je bil osnovni objekt povrnjen v prvotno stanje: odstranjeni so bili vsi kasnejši posegi in predelave, vsi originalni arhitekturni elementi pa rekonstruirani. Posegi v notranjosti so bili omejeni na nivo notranje opreme, ki s svojo minimalistično podobo interier tehnično usposablja za potrebe uprave podjetja, pri tem pa ohranja avtentičnost.

Prenova garažnega objekta, ki bo izvedena v naslednjih letih, predvideva bolj svobodne posege. Enotni prostor je zasnovan kot razstavno projekcijska dvorana z obodom iz tankih belih lamel, ki v notranjosti služijo kot ozadje razstavnim panojem, na zunanji strani pa delijo stekleno fasadno ploskev.